Dokumentarno družinsko fotografiranje – družina L.

Niko poznam že nekaj let. Nekaj posebnega je v njej. Polna energije je in dobrih idej, ki ne ostanejo zaprašene nekje na zadnji polici sanj. Je ena tistih, ki se ne ustavi ob “kaj pa, če”, temveč gre do cilja in še čez. Njenim sanjam ni konca.

Nika je fotografinja, ki ustvarja v svojem čudovitem NLP studiu, in je ena izmed mojih mamagrafinj. Odkar so se najine poti začele prepletati, me navdušuje in navdihuje z vsem, česar se loti in kar doseže. Počne tisto, kar jo res osrečuje. In s tem osrečuje tudi druge.

Ko sva se pred časom pogovarjali in je omenila, da bi si želela tudi zase in za svojo družino nekaj dokumentarnih družinskih fotografij, sem se počutila počaščeno in prestrašeno obenem. Fotografirati fotografa, ki je povrh vsega tudi tvoj prijatelj, nikoli ni lahka stvar; še posebej ne, ko enkrat veš, da so portretnim fotografom tehnične stvari dobro znane, ko veš, da obvladajo dobre kote in poze, da gledajo na svet malce drugače kot večina ljudi (skozi prizmo objektiva, četudi le namišljenega) … In – bolj kot vse drugo – veš, da stremijo k popolnosti. Želijo prikazati najlepši, najpopolnejši odraz človeka v nekem trenutku.

Dokumentarna družinska fotografija je drugačna.

Sestavljena je iz fotografij, ki niso popolne. To so vse tiste fotografije, ki jih najverjetneje niti ne bi posneli, ker so preveč navadne. Preveč vsakdanje. Sestavljene so iz smrkavih noskov, drobtinic na krožniku, solz na licih, zaspanih pogledov, jutranje razmršene frizure, umivanja zob, čakanja na zeleno luč na semaforju, počečkanih sten, popoldanskega počitka … To so vse tiste drobne stvari, ki ne pomenijo kaj dosti, ker jih gledamo vsak dan. Dan za dnem. Vse te drobne stvari smo mi, tisti pristni del nas, ki se skriva na drugi strani ekranov družbenih omrežij in za čudovitimi portreti na stenah dnevne sobe.

Morda se zdi na prvi pogled nesmiselno, da bi nekdo želel ohraniti spomin na vse te malenkosti. Zakaj le, ko pa jih imamo vsak dan pred očmi. Nič posebnega niso, mar ne?

Pozabljamo pa, da morda čez 5, 10 ali 20 let tega ne bomo več počeli. Da bodo stvari, ki nam gredo zdaj na živce ali jih niti ne opazimo, postale dragocen spomin. Pozabljamo, da bodo morda naši otroci ali vnuki nekoč želeli videti tisto resničnost časa, ki nas obdaja prav zdaj, in ne le popolnih fotografij z nasmehi in lepimi oblačili, ki smo jih posneli na čudoviti lokaciji ob zlati svetlobi zahajajočega sonca. Resničnost, ki ni zmeraj popolna.

Pozabljamo, da bodo naši otroci in otroci naših otrok na fotografijah želeli videti tudi nas. Ne tiste osebe, ki je prisotna le v ozadju in pritiska na fotoaparat ali telefon, da ujame vse lepe trenutke svojih otrok, ampak nekoga, ki skupaj z njimi ustvarja in tke te drobne, na videz nepomembne delce časa, iz katerega je ustvarjeno naše življenje.

Fotografirati družinski vsakdan je nekaj posebnega – je privilegij. Za en dan lahko dihaš isti zrak, sediš za isto mizo, hodiš po istih poteh, kot družina, ki jo fotografiraš. Čeprav si le opazovalec, imaš občutek, da si postal del njih, vsaj za tistih nekaj ur. In upaš, da bo tvoj objektiv lahko ujel vse čudovite nepomembne stvari, ki si jim bil priča.

Nika in družinica, hvala, da ste mi odprli vrata v svoj prav posebni vsakdan.

 

 

 

 

Anita {Posebna lepota/Special beauty}

Anita je prav zdajle v tem trenutku, že čez lužo, v Ameriki. Lepo in nežno dekle je polno življenjske moči, v očeh pa je moč zaznati čisto rahlo sled nagajive živahnosti. Prvič sem jo v živo spoznala na enem izmed tekov, ki smo se jih udeležili tudi otroci s posebnimi potrebami in njihovi starši. Te sončne nedelje, ko je bilo po dolgem času celo zares toplo, pa sem jo imela priložnost spoznati malo bolje -in njeno družino tudi.

Čudovito jo je bilo opazovati, kako lep, pristen odnos ima s svojim bratom. Pravzaprav je cela družina neskončno povezana, vsi skupaj hodijo proti trenutno najpomembnejšemu cilju zanje – izboljšati Anitino življenje. Prav zaradi tega so se odločili, da odpotujejo v Ameriko, kjer bodo s posebnim posegom Aniti skušali omogočiti, da se postavi na lastne noge.

 

Tole je Anita napisala o sebi:

Sem Anita Stopar, stara sem 11 let in obiskujem OŠ Braslovče. Ob prostem času se rada pogovarjam z bratom Kristjanom in gledam televizijo. V šoli imam spremljevalko Katjo Rojnik, s katero se zelo dobro razumeva. Kmalu bom začela obiskovati 6 razred, šolskega leta se že zelo veselim in upam, da bo tako uspešen kot lanski. S sošolko Valerijo pa se bova tako kot lani udeležili treningov juda pod vodstvom trenerja g. Igorja Trbovca. S spremljevalko Katjo in družino pa se septembra odpravljam v ZDA na operacijo. Optimistična in polna pričakovanj upam, da bo operacija uspela.

 

Srečno, Anita!

______________________________________________________________________

In the moment of writing this post Anita is already across the ocean – in America. Beautiful and tender girl is full of strength and in her eyes you can sense just a little bit of playful liveliness. The first time we’ve met was on one of the runs that a children with special needs and their parents also had participated. But that sunny Sunday we took this photos – it was sunny and warm after very long long time of cold weather – that Sunday I’ve got the chance to get to know her and her family a little better.

It has been wonderful to watch her with her brother, how genuine and good is their relationship. In fact the whole family is infinitely inherent. They are all together walking towards their currently most important goal – to improve Anita’s life. That is why they decided to go to America where the doctors will be trying to help Anita get on her feet with special surgical procedure.

 

Anita wrote about herself:

I am Anita  Stopar, I am 11 years old and I attend primary school in Braslovče. In my free time I like to talk to my brother and watch TV. In school I have an attendant Katja Rojnik and we get along very well. I am now attending 6th grade and I am very happy to be back to school after summer vacations. I hope this school year will be just as succesful as the last one. Me and my schoolmate Valerija are going to be training judo under the guidance of our coach Igor Trbovc. Me, my family and my attendant Katja are setting off to America in September. I optimistically and with lots of expectations hope that the surgery will be a success.

 

Anita, good luck and best wishes to you!

 

Posebna lepota Anita 1Posebna lepota Anita 2Posebna lepota Anita 3Posebna lepota Anita 4Posebna lepota Anita 5

Sara {Posebna lepota/Special Beauty}

Sara je posebna deklica z največjim nasmeškom, kar sem jih kdajkoli videla. Njen nasmeh dela čudeže. Še na tako oblačen dan prikliče sonce, dobesedno. Ob njenem nasmehu odmisliš vse težave in se zaveš, kaj je v življenju resnično pomembno.

Ljubezen.

 

Njeno mamo sem prosila, naj mi napiše nekaj malega o svoji deklici. Hvalabogu me ni ubogala in je napisala malce več. Ohranila sem besedilo v izvirniku brez kakršnega koli prilagajanja ali skrajševanja.

Sara je oseminpolletna deklica, ki zna spreminjati svet okrog sebe. Najprej je učiteljica, saj ima že od svojega rojstva poslanstvo, da uči o vrednotah. Je namreč posebna deklica, ki ne zmore hoditi, sedeti in govoriti. V svojem življenju pa je prišla že zelo daleč, vsak trenutek med ljudmi pa pove ogromno. Pove, da človek zmore biti srečen tudi na drugačen način. Pove, da je sprejemanje drugačnosti ključ do komunikacije v svetu. Nenazadnje pove, da nobena bitka ni izgubljena in da nobena borba ni zaman.

Potem je hči. To je le odnos velikega ponosa. Najprej sta bili Sara in mami. Tandem. Potem je prišel ati Herman. Sara ima ogromno ljubezni za ljudi, ki jih ima rada. Za vse, ki jo sprejemajo. Njih zna narediti posebne. In največ za tiste, ki ji v vsakdan znamo pričarati smeh.

Sara je velika sestra. Sedemmesečna Ajda je njena zaupnica. Sestra je bitje, ki ga zjutraj rada vidi ob sebi in katere poljub za lahko noč je ovit v tančico skrivnosti. Njun odnos je poseben prav toliko, kolikor je posebna Sara. Onidve govorita z očmi. Povesta si vse.

Sara je tudi prijateljica, kar ima priložnost izkazovati v njenem oddelku posebnega programa vzgoje in izobraževanja na OŠ Roje v Domžalah. Tam so iskreni prijatelji, tovariši, ki en drugemu pomagajo v težavah in tudi v lumparijah. Eden za drugega so pripravljeni pretakati solze. Dobesedno.

In nenazadnje, Sara je velika ljubiteljica živali in narave. To je njena strast, ki jo umirja. Ji da navdih. Jo zaziblje v njene poglede daleč onstran … In ji ustvarja nove zgodbe.

____________________________________

Sara is a special girl with the biggest smile I’ve ever seen . Her smile creates miracles . Her smile evokes sun on a cloudy day, literally . And when you see her smile you forget all the problems and become aware of what is truly important in life .

Love .

I asked her mother to write me a little something about her little girl. Thankfully she did not obey and she wrote a little more than I expected. I’ve kept all the words without any adjustment or shortening.

Sara is eight and half years old girl who can change the world around her. Firstly she is a teacher, her mission since her birth is teaching others about values. She is a special girl who cannot sit, walk or talk. Still in her life she’s come a long way and every moment she is surrounded by people she silently speaks about the most important things. She is telling that we can be happy in many ways. She is telling that our acceptance of diversity is the true key to the better communication in the world. Finally she is telling us that no battle is lost and no struggle is in vain.

Than she is a daughter. That is a relationship of a great pride. First there were Sara and her mommy. Then came daddy Herman. Sara holds a lot of love for the people she loves. For those who accept her. She can make them special. The biggest love she has for those who are bringing smile into her life.

Sara is a big sister. Her seven months old little sister Ajda is her confidant. She is the one Sara loves to see by her side in the morning and their goodnight kiss is wrapped with veil of mystery and love. Their relationship is as special as Sara is. They speak to each other with eyes. And still they tell each other everything.

Sara is also a friend, she has an opportunity to show that in her special needs program in elementary school Roje in Domžale. There she has many sincere friends, companions, who help each other in difficulties and follies too. They are willing to shed tears for each other. Literally.

Last but not least – Sara is a great friend of animals and nature. That is her passion that calms her down. That gives her inspiration. That cradles her and her glance far beyond … A passion that creates new stories for her.

Posebna lepota Sara 1Posebna lepota Sara 2Posebna lepota Sara 3Posebna lepota Sara 4Posebna lepota Sara 5

Matija {Posebna lepota/Special Beauty}

Z Matijevo mamico sva se sicer videli že enkrat prej, čisto na kratko pred gastroenterološko ambulanto. Ugotovila sem, da pravzaprav živijo nedaleč stran od nas, kar je bistveno olajšalo izbiro lokacije in tudi časa za fotografiranje. Uspelo nam je uloviti nekaj tiste najboljše zlate večerne svetlobe, tiste, ki vso nežnost, ljubezen in lepoto poudari na najboljši možen način. Vendar bi tudi brez prave svetlobe in prave lokacije težko skrila vso milino, ki sije iz družinice.

Matija je star tri leta in pol. Je zelo nežen otrok in neskončno ljubljen. Pravi angelček. Dotik mu pomeni največ. Njegova mamica in očka se še predobro zavedata, kakšen pomen ima življenje samo, saj je zaradi Sandhoffove bolezni pričakovana življenjska doba otrok zelo majhna. Nimajo visokoletečih ciljev, imajo samo skupne trenutke in prav vsak trenutek življenja skušajo izkoristiti v polnosti in ljubezni.

_____________________________________________

I’ve met Matija’s mother once before very briefly when we were seeing our gastroenterologist with my son Julijan. I’ve found out that they actually live in our vicinity and that made the choice of location and time for taking photos much easier. We managed to catch some of that best golden evening light, the light that highlights tenderness, love and beauty in very best possible way. However, I think that it would be very difficult to hide all the grace that shines throughout the photographed family even if the conditions would’nt be so perfect.

Matija is three and a half years old special boy. He is a very gentle child and infinitely loved. Just like a little angel. A simple touch means the world to him. His mommy and daddy are well awared of the meaning of a life itself – the life expectancy of a child with Sandhoff disease is very low. The family has no ambitious goals, they only have moments together and are trying to make every moment of life fulfilled and loved.

IMG_0264blogIMG_0376IMG_0290IMG_0356IMG_0323

Posebna lepota / Special beauty

Danes je rojstni dan mojega sina Julijana. Tisti, ki spremljate moj vsakdan na blogu Prav posebna mama, že veste, da je moj sin rojen s prirojeno okvaro možgan (Dandy-Walker malformacija). Danes je star štiri leta.

Ne hodi, ne sedi, ne prehranjuje se sam, niti glavice ne zmore prav dolgo zadržati v pokončnem položaju. Ne vzdrži očesnega kontakta, ne govori, ne zna izraziti, kaj si želi ali kaj ga moti. Popolnoma je odvisen od pomoči drugih.

Pa vendar je ta mali nebogljeni otrok moj največji učitelj. Samo s svojo prisotnostjo, samo s tem, da je tukaj, je spremenil moje življenje na bolje. Ne samo moje življenje, spremenil je tudi mene kot osebo.

 

Zakaj pišem vse to tukaj, na ta moj fotografski blog? Bi ne bilo bolj smiselno tega zapisati drugam?

 

Naj vam povem, zakaj … Ker je on tisti, ki mi na edinstven način kaže vse odtenke lepote življenja, tudi tiste, ki jih zapisujem s svojim fotoaparatom. Julijan je moj daleč najbolj potrpežljiv model. In hkrati največji izziv, saj od njega ne morem pričakovati poziranja. Enostavno sem prisiljena iz tega, kar mi je dano, potegniti največ. Uči me videti čarobnost same prisotnosti, tega, da nekdo samo je. In ta pristnost, nenarejenost je nekaj, kar najbolj obvladajo otroci. Odrasli prehitro pozabimo na to, ker želimo svetu predstaviti najboljšega sebe – ki pa ni vedno istoveten z nami.

 

Moj otrok zame ni otrok s posebnimi potrebami – moj otrok je poseben otrok. Iz njega sije posebna lepota. Tudi moja hči je lepotička in bo zlomila še mnogo fantovskih src, a lepota, ki obdaja otroke s posebnimi potrebami, je drugačna. To je lepota nedolžnosti, iskrenosti in pristnosti, ki pri vseh ostalih sčasoma zbledi ali se skrije ali preprosto pozabimo nanjo, ker imamo občutek, da je nismo vredni. Včasih imam občutek, da se v posebnih otrocih skrivajo majhni delčki angelskosti …

 

Nekaj te lepote bi želela deliti tudi z vami. V prihodnjih mesecih bom na tem blogu poleg ostalih fotografij objavljala tudi fotografije otrok s posebnimi potrebami. Rada bi pokazala čim več ljudem, da so naši posebneži čudoviti, da sijejo od znotraj navzven in da ni diagnoza tista, ki jih definira, ampak je to njihova POSEBNA LEPOTA. To je tudi naslov mojega projekta – nič kaj grozno inovativen, je čisto preprost, ampak zaobjame vse, kar želim sporočiti.

 

Projekt bom izvedla s pomočjo društva Vesele nogice, ki združuje starše otrok s cerebralno paralizo in zaostankom v razvoju na različnih področjih. Društvo opravlja čudovito delo in omogoča terapevtske obravnave mnogim otrokom, ki tega finančno niso zmožni, hkrati pa se trudijo izboljšati trenutno stanje strokovne pomoči v okviru javnega zdravstva.

 

***

Svoj projekt začenjam s tistim posebnežem, ki ga sama najbolj poznam – s svojim sinom Julijanom.

 

Vse najboljše, moj mali lepotec!

________________________

Today is my sons’s birthday. All of you, who follow my everyday on a blog Prav posebna mama (Very special mama), already know, that my son was born with congenital brain malfunction (Dandy-Walker malformation). Today Julian is four years old.

He can’t walk, he can’t sit, he can’t feed himself, he can’t even hold his head up for very long. He has no eye contact, he doesn’t speak, he can’t express what he wants neither what bothers him. He is absolutely dependent on us.

But still – that litlle helpless boy is my greatest teacher. Just with his presence, by being here, he has changed my life in to something better. He hasn’t changed just my life, he has changed me as a person.

Why am I writing all of this here, on my photo-blog? Wouldn’t it be more reasonable to write this on my everyday blog?

 

Let me tell you why … Because he is the one, that shows me – in his unique way – all the aspects of life’s beauty,  and by that also the ones I am trying to capture with my camera. Julian is by far the most patient model, but also the biggest challenge, because I can’t expect him to pose. I am simply forced to make the best of what I get. He shows me to see the enchantment of bare presence, of someone just being here. That authenticity is something that children master the best. We grown-ups keep on forgetting that, because we want to present the world our best self – that is not always identical with who we really are.

 My child is not a child with special needs – he is a SPECIAL child. There is special beauty shining out of him. My daughter is also one beautiful girl and she will for sure brake many many hearts, but beauty that surrounds children with special needs is different. It is the beauty of innocence, honesty and authenticity, that stays for life and doesn’t fade away with time or gets forgotten just because we have a sense that we are not worth it. Sometimes I get a feeling that there are small bits of angels hidden in our special children.

 

I want to share some of this beauty with you. In the following months I will be (besides other classical photographies) presenting photos of special children (or children with special needs). I would like to show to the world, that are our special children beautiful, that they shine inside out and that it is not their diagnose that defines them – it is their SPECIAL BEAUTY. That is also the headline of my project – it is not very innovative, it is simple and basic, but on the other way it tells everything I want to let people know.

The project will be performed within the organization Vesele nogice (Happy feet), that unites families and children with cerebral palsy and other physical and mental disabilities. The organization is doing magnificent job and provides therapeutic treatment for many children who can’t afford them. Organization Vesele nogice is at the same time seeking to improve the current state of technical assistance in the context of public health.

***

I am beginning my project with the special boy I know the best – my son Julian.

 Happy Birthday, my beautiful little boy!

 

 

IMG_4090 IMG_4114