Dokumentarno družinsko fotografiranje – družina L.

Niko poznam že nekaj let. Nekaj posebnega je v njej. Polna energije je in dobrih idej, ki ne ostanejo zaprašene nekje na zadnji polici sanj. Je ena tistih, ki se ne ustavi ob “kaj pa, če”, temveč gre do cilja in še čez. Njenim sanjam ni konca.

Nika je fotografinja, ki ustvarja v svojem čudovitem NLP studiu, in je ena izmed mojih mamagrafinj. Odkar so se najine poti začele prepletati, me navdušuje in navdihuje z vsem, česar se loti in kar doseže. Počne tisto, kar jo res osrečuje. In s tem osrečuje tudi druge.

Ko sva se pred časom pogovarjali in je omenila, da bi si želela tudi zase in za svojo družino nekaj dokumentarnih družinskih fotografij, sem se počutila počaščeno in prestrašeno obenem. Fotografirati fotografa, ki je povrh vsega tudi tvoj prijatelj, nikoli ni lahka stvar; še posebej ne, ko enkrat veš, da so portretnim fotografom tehnične stvari dobro znane, ko veš, da obvladajo dobre kote in poze, da gledajo na svet malce drugače kot večina ljudi (skozi prizmo objektiva, četudi le namišljenega) … In – bolj kot vse drugo – veš, da stremijo k popolnosti. Želijo prikazati najlepši, najpopolnejši odraz človeka v nekem trenutku.

Dokumentarna družinska fotografija je drugačna.

Sestavljena je iz fotografij, ki niso popolne. To so vse tiste fotografije, ki jih najverjetneje niti ne bi posneli, ker so preveč navadne. Preveč vsakdanje. Sestavljene so iz smrkavih noskov, drobtinic na krožniku, solz na licih, zaspanih pogledov, jutranje razmršene frizure, umivanja zob, čakanja na zeleno luč na semaforju, počečkanih sten, popoldanskega počitka … To so vse tiste drobne stvari, ki ne pomenijo kaj dosti, ker jih gledamo vsak dan. Dan za dnem. Vse te drobne stvari smo mi, tisti pristni del nas, ki se skriva na drugi strani ekranov družbenih omrežij in za čudovitimi portreti na stenah dnevne sobe.

Morda se zdi na prvi pogled nesmiselno, da bi nekdo želel ohraniti spomin na vse te malenkosti. Zakaj le, ko pa jih imamo vsak dan pred očmi. Nič posebnega niso, mar ne?

Pozabljamo pa, da morda čez 5, 10 ali 20 let tega ne bomo več počeli. Da bodo stvari, ki nam gredo zdaj na živce ali jih niti ne opazimo, postale dragocen spomin. Pozabljamo, da bodo morda naši otroci ali vnuki nekoč želeli videti tisto resničnost časa, ki nas obdaja prav zdaj, in ne le popolnih fotografij z nasmehi in lepimi oblačili, ki smo jih posneli na čudoviti lokaciji ob zlati svetlobi zahajajočega sonca. Resničnost, ki ni zmeraj popolna.

Pozabljamo, da bodo naši otroci in otroci naših otrok na fotografijah želeli videti tudi nas. Ne tiste osebe, ki je prisotna le v ozadju in pritiska na fotoaparat ali telefon, da ujame vse lepe trenutke svojih otrok, ampak nekoga, ki skupaj z njimi ustvarja in tke te drobne, na videz nepomembne delce časa, iz katerega je ustvarjeno naše življenje.

Fotografirati družinski vsakdan je nekaj posebnega – je privilegij. Za en dan lahko dihaš isti zrak, sediš za isto mizo, hodiš po istih poteh, kot družina, ki jo fotografiraš. Čeprav si le opazovalec, imaš občutek, da si postal del njih, vsaj za tistih nekaj ur. In upaš, da bo tvoj objektiv lahko ujel vse čudovite nepomembne stvari, ki si jim bil priča.

Nika in družinica, hvala, da ste mi odprli vrata v svoj prav posebni vsakdan.

 

 

 

 

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s