Posebnosti je več vrst. Nekatere so take, da so omejujoče v več aspektih, druge morda samo v enem. Vendar so meje, ki si jih postavljamo mi, ki se nas ne drži oznaka “posebno”, vse prevečkrat bistveno večje od tistih, ki so jih nekateri dobili ob rojstvu. Tudi podreti jih je težje, čeprav so morda le navidezne. Posebni ljudje mej ne gradijo – oni jih rušijo.
Ko sem spoznala Roka, me je več kot presenetil s svojo zrelostjo in odgovornostjo. Enajstletni fant je sicer čisto običajen najstnik, ki ne pusti, da bi ga cerebralna paraliza kakorkoli ovirala pri vsakodnevnih aktivnostih. Najraje plava (plavanje tudi trenira, občasno tudi z Darkom Đurićem), kolesari, kot navdušen nogometni navijač pa tudi igra nogomet – kar na kolenih! Obožuje svojo psičko Klaro in nadvse rad se druži s prijatelji. S svojo očarljivostjo je več kot primeren fotomodel za projekt Posebna lepota.
There is more types of speciality. Some of them may limit in many aspects, others just in one. But the boundaries that are set by us (non-labeled with mark “special”) are often significantly higher than those that special people have gotten at birth. They are also much harder to break although they may only be apparent. Special people don’t make boundaries – they break them down.
When I’ve met Rok, I was surprised by the fact how mature and responsible he was. Eleven year old boy is otherwise just an ordinary teenager who doesn’t let his cerebral palsy to impede his daily activities in any way. He likes swimming (Darko Đurić sometimes helps him with training), cycling and as an avid football fan he also plays football – on his knees! He adores his dog Klara and enjoys hanging out with his friends. He is so charming – as a photomodel he is more than adequate for a Special Beauty project.
Všečkaj:
Všeč mi je Nalaganje ...
Povezano
Objavil Urška Golob
Sem Urška Golob, mama treh otrok, žena, diplomirana slovenistka in literarna komparativistka ter navdušena ljubiteljska fotografinja. Moja pot v zrcalno-refleksno fotografijo se je začela proti koncu druge nosečnosti in od takrat naprej se v fotografijo zaljubljam vedno bolj in bolj.
Moj daleč najljubši tip fotografije so portreti. Ker imam doma - priročno! - dva otroka, najlažje vadim fotografiranje malčkov. Moj prvi, sin Julijan, je otrok s posebnimi potrebami in ker je težko gibalno oviran, je hkrati eden najlažjih in najtežjih modelov. Najlažji zaradi tega, ker je skoraj ves čas pri miru, najtežji pa zato, ker želim, da vsaka njegova fotografija prinese nekaj novega. Njegova sestrica mi pa zelo pridno pomaga pri vaji lovljenja pravih aspektov - ker je zelo živahna, se moram včasih za pravo fotografijo precej potruditi.
V blogerskem svetu sem že nekaj časa, naše družinske pustolovščine lahko spremljate na naslovu http://pravposebnamama.blogspot.com/, za fotografijo pa sem se odločila odpreti čisto nov blog, ki ne bo namenjen samo fotografijam mojih dveh malčkov, ampak tudi vsem ostalim čudovitim modelom, ki so bili pripravljeni stopiti pred moj objektiv.
View more posts
